Na skrajni atlantski obali Evrope ležeči sadovnjaki sorte hruške Pera Rocha do Oeste ZOP izvirajo iz enega samega drevesa, ki je bilo pred več kot 150 leti po naključju odkrito na neki kmetiji v regiji Sintra na Portugalskem.
Rumeno-zelena lupina hruške Pera Rocha do Oeste ZOP je na vrhu rahlo pikčasta, na s soncem obsijani strani pa nežno rdečkasta. Njeno meso je sočno, sladko in izrazito aromatično.
Poreklo
Pedro António Rocha je leta 1836 na svoji kmetiji v Sintri, regiji med Lizbono in Atlantskim oceanom, naletel na edinstveno in neznano sorto hrušk.
Spoznal je, da ima drevo izjemne sadeže, zato je svoje prijatelje in sosede vsako leto septembra povabil na svojo kmetijo na pokušino hrušk. Ker je Rocha prijateljem delil cepiče drevesa, se je sorta hitro razširila po regiji Oeste in v čast njega odkritelja postala znana pod imenom Pera Rocha.
Spontan pojav tako edinstvene sorte hrušk na Rochevi kmetiji je omogočila naravna mikroklima na tem območju. Območje, ki ga bičajo morski vetrovi in ščiti hribovje Sintra (zgodovinsko znano kot Lunae Mons ali Lunine gore), je prekrito s tlemi, ki segajo v jursko in novojursko obdobje. Poleg hranilnih lastnosti tal potrebujejo hruške za ustrezen razvoj obdobje zimskega mraza, medtem ko poletno sonce poskrbi za rožnat odtenek lupine.
Skoraj devetdeset let po odkritju je bila hruška na 2. nacionalni pomološki konferenci v Alcobaçi na Portugalskem uradno priznana kot razločljiva sorta. Na konferenci je kmetijski upravitelj Guilherme Joaquim da Matta govoril o svojem obisku na Rochevi kmetiji:
...več ljudi v Ribeiri de Sintra je povedalo, da poznajo hruško „Rocha“, s katere so bili odvzeti prvi cepiči. Pokazali so mi to hruško, ki raste v majhnem jarku, ki sadovnjak ločuje od ornega zemljišča ... Takoj mi je padlo v oči, kako čvrsto je drevo. Dejansko sem preučeval primerek, za katerega sem na podlagi videza drevesa in informacij, ki sem jih prejel od prisotnih starejših ljudi, ugotovil, da je star vsaj 90 let.
Takrat so posebne značilnosti Pera Rocha do Oeste že priznale ne le znanstvena skupnost, ampak tudi potrošniki in ljubitelji hrane, saj je hruška hitro postala simboličen proizvod regije.
Leta 2003 je tudi Evropska unija priznala edinstvene lastnosti Pera Rocha do Oeste, tako da je za proizvod potrdila zaščiteno označbo porekla (ZOP).
Proizvodnja
Pera Rocha do Oeste ZOP se proizvaja in pakira v devetindvajsetih občinah regije Oeste (tako se imenuje, ker je skrajna zahodna regija Portugalske).
Pri negi sadovnjakov se skrbno uporablja lokalno strokovno znanje. Ker so posebne vremenske razmere v regiji bistvene za popoln razvoj sadežev, so žlahtnjenje, tretiranje in obiranje hrušk ves čas v skladu z naravo.
Obiranje se začne v tretjem ali četrtem tednu avgusta in je pogosto skupnostno prizadevanje. Vsako leto 15 000 delavcev pomaga pri obiranju približno 173 000 ton hrušk. V nekaterih sadovnjakih se obiranje še vedno izvaja ročno na tradicionalen način, tako da se sadeži držijo in rahlo nagibajo, da se prepreči poškodba peclja.
Po obiranju se hruške skladiščijo ob drevesih v vrstah zabojev. Ti se nato prepeljejo v skladišče sadja, kjer se hruške šifrirajo, označijo in shranijo v hladnih razmerah. Pera Rocha do Oeste ZOP, znana po obstojnosti, je od avgusta do maja na voljo na prodajnih policah in v sadnih solatah.
Hruška je naprej čvrsta in hrustljava, nato pa se sčasoma zmehča in postane slajša, njeno meso pa bolj kremasto in sočno (strokovnjaki za hruške postopek imenujejo „topljenje“). Druga razpoznavna značilnost so rjave sladkorne pege (bronasti delci lupine z rahlo hrapavo teksturo), ki jih je mogoče najti na spodnji strani in okrog peclja hruške.
Čeprav se pogosto uporablja v solatah, likerjih in sadnih sokovih, je Pera Rocha do Oeste ZOP zaradi sladkosti še posebej priljubljena sestavina za sladice.