Sol z ZOP „Piranska sol“ se v najbolj severnih solinah Sredozemlja že 700 let proizvaja po enakem postopku.
Sol z ZOP „Piranska sol“, ki je znana po svoji čistosti, belini in odsotnosti ostankov gline, je lažja in bolj krhka od drugih soli, skozi zgodovino pa je imela pomembno vlogo v gospodarstvu na slovenski obali.
Poreklo
Prvi zapis o Piranskih solinah sega v leto 804, ko je bilo več manjših solin na tem območju v lasti samostanskih redov. Mestni statut Pirana iz leta 1274 vsebuje nekaj uredb v zvezi s solinami, v njem pa je poudarjena pravica občine do pridelovanja soli in trgovine z njo.
Petola – naravna podlaga iz alg in mineralov, ki daje Piranski soli njeno barvo in kakovost – se je začela uporabljati leta 1358, ker je bilo v Piranskem statutu zapisano, da so na solinah potrebna rekonstrukcijska dela, saj sol zaradi prisotnosti gline dobi neprivlačno rjavo barvo.
Ob pomoči solinarjev s Paga se je v Piranu pričelo pridobivanje soli na petoli. S tem je postala sol bolj čista in bela, ta tedaj uvedena praksa pa se je ohranila vse do danes.
Skoraj 300-letnemu obdobju blaginje je zaradi nestabilnosti v regiji, ki je nastopila v začetku 18. stoletja, sledilo propadanje piranskih solin. To se je končalo, ko je upravljanje solin prevzela Avstro-Ogrska, s čimer so bile ukinjena omejitev proizvodnje, povišana prodajna cena soli in odrejena obveznost odkupa vse pridelane soli, kar je solinam povrnilo nekdanji ugled.
Zgodovina solin je bila v 20. stoletju, po razpadu Avstro-Ogrske monarhije, še naprej zelo pestra, pri čemer sta njihovo upravljanje prevzeli Italija in Jugoslavija, leta 1991 pa je Slovenija postala neodvisna država.
Piranska sol je zaradi posebnih značilnosti in starodavnih metod pridobivanja leta 2014 pridobila zaščiteno označbo porekla (ZOP).
Pridobivanje
Vsi proizvodni postopki pridobivanja soli z ZOP „Piranska sol“ potekajo v Krajinskem parku Sečoveljske soline in Krajinskem parku Strunjan, ki ležita v občinah Piran in Izola na slovenski obali.
Ključna značilnost soli z ZOP „Piranska sol“ je, da se skoraj v celoti pridobiva ročno in po metodah, ki se uporabljajo 700 let. Zgoraj navedena petola je pri tem postopku bistvenega pomena. Petola je 1 cm debela skorja, ki se obdeluje in vzdržuje z uporabo tradicionalnih lesenih orodij, sestavljajo pa jo modrozelene cepljivke, sadra, karbonatni minerali ter v manjši meri tudi glina.
Vloga petole je dvojna: v prvi vrsti preprečuje, da bi se sol pomešala z morskim blatom v podlagi, s čimer ohrani čistost in belo barvo, poleg tega deluje kot biološki filter, ki preprečuje odlaganje sledi težkih kovin v kristalno strukturo soli.
Sol se vsakodnevno s tradicionalnimi lesenimi grebljicami „gavero“ ročno grabi na kupe v obliki stožcev. Vsakodnevno grabljenje soli preprečuje, da bi nastala debela in trda plast, kar je pogost pojav pri soli, ki se pobira strojno.
Posledično kristali soli tvorijo kristalno obliko, ki v sebi zadrži nekaj „matične vode“, zaradi česar so lažji in bolj krhki ter se hitreje raztopijo. Sol z ZOP „Piranska sol“ je nerafinirana in se med proizvodnim postopkom ne spira, s čimer ohrani naravno ravnotežje mineralnih snovi ter ne vsebuje aditivov.
Osnovna tehnologija pridobivanja soli z metodo postopnih izparilnih bazenov se je ohranila skozi zgodovino. Glavne razlike med posameznimi solinami pa so v načinu pobiranja ali „žetvi“ soli v teh bazenih, kjer na izbiro postopka vplivajo mikroklimatske razmere na območju.
V ugodnih podnebnih razmerah se lahko uporabi postopek neprekinjene kristalizacije. Kjer so pogoji nestanovitni – kar velja za Piran – je treba sol zaradi nevarnosti poletnih neviht z obilnimi padavinami pobirati vsak dan. Sol z ZOP „Piranska sol“ ločujeta od drugih vrst soli v Evropi in širše prav vsakodnevno pobiranje soli in uporaba petolne podlage.
Dejavnost pridobivanja soli z ZOP „Piranska sol“ je skozi zgodovino potekala v sožitju s prostorom in je okolju tega prostora zagotovila tako naravno kot kulturno vrednost.