Na kratko o naravnih ali drugih omejitvah, značilnih za posamezno območje
Območja z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami so tista, na katerih je zaradi posebnih težav, ki jih povzročajo naravne razmere, težje uspešno kmetovati.
Plačilo območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami:
- je prostovoljna vrsta intervencije za razvoj podeželja,
- se izplača letno na hektar kmetijske površine,
- temelji na izračunu razlik v prihodkih in stroških med območji z omejitvami in območji brez omejitev.
V okviru SKP za obdobje 2023–2027 bodo plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami delno prispevala (ponderirani faktor 50 %) za namensko omejena sredstva za okolje in podnebje iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP).
Cilji plačil območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami
Namen plačil območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami je kmetom v celoti ali delno kriti stroške zaradi slabosti, ki jih trpi kmetijska proizvodnja zaradi naravnih ali drugih posebnih omejitev na zadevnem območju dejavnosti.
Takšno nadomestilo predvsem pomaga zagotavljati pravičen dohodek in kmetom omogoča, da še naprej obdelujejo kmetijska zemljišča in s tem preprečijo opuščanje zemljišč.
CAP payments support the continuation of extensive agricultural activities in areas of natural constraints and prevent land abandonment, shows a study published by the European Commission.
Merila za območja z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami
Da bi bilo zemljišče upravičeno do plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami, mora biti razvrščeno v eno od naslednjih treh kategorij iz člena 32 Uredbe (EU) št. 1305/2013:
- gorska območja, ki so zaznamovana zaradi nadmorske višine ali strmih pobočij,
- območja s pomembnimi naravnimi omejitvami, ki temeljijo na osmih biofizikalnih merilih in postopku, znanem kot „prilagoditev meril“,
- druga območja, na katera vplivajo posebne omejitve, so omejena na 10 % skupne površine posameznih držav EU in jih opredeli vsaka država EU sama.
Gorska območja
Kmetijska zemljišča se štejejo za gorska območja z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami, kadar:
- so na nadmorski višini, kjer je kmetijstvo oteženo,
- imajo strma pobočja, ki onemogočajo uporabo standardne kmetijske opreme,
- so severno od 62. vzporednika.
Območja s pomembnimi naravnimi omejitvami
Območja s pomembnimi naravnimi omejitvami so tista, na katerih je kmetovanje zaradi posebnih razmer oteženo. Da bi bilo zemljišče uvrščeno med območja s pomembnimi naravnimi omejitvami, mora nanj negativno delovati eden od naslednjih pogojev:
- nizka temperatura,
- suhost,
- čezmerna talna vlaga,
- omejeno osuševanje tal,
- neugodna tekstura in kamnitost,
- plitko koreninjenje,
- slabe kemijske lastnosti,
- strma pobočja.
Za ta območja se tudi uporablja postopek prilagoditve meril, s katerim se preveri, ali se je kmetijska površina tako izboljšala, da na kmetovanje posebni pogoji ne vplivajo negativno. Primer bi bila tla s preveliko talno vlago, ki so zdaj umetno osušena.
Območja s posebnimi omejitvami
Območja s posebnimi omejitvami so sestavljena iz zemljišč, na katera negativno vplivajo drugi dejavniki. To so območja, na katerih obstaja veliko tveganje prenehanja kmetijske pridelave in na katerih je pomembno vzdrževati aktivno kmetijsko skupnost za:
- ohranitev ali izboljšanje okolja,
- ohranjanje podeželja,
- ohranitev turističnega potenciala območja,
- zaščito obale.
Ta območja opredelijo države EU same in ne smejo presegati 10 % skupne površine države.
